Robert Stephenson Smyth Baden Powel ali krajše Bi-Pi je luč sveta zagledal 22. februarja 1857 v Londonu kot osmi od desetih otrok v družini anglikanskega župnika, uglednega pedagoga in profesorja teologije ter geometrije na oxfordski univerzi. V okviru svetovnega skavtskega gibanja v spomin na rojstvo našega ustanovitelja praznujemo "Dan spomina".
Malemu Robertu je oče umrl, ko je Bi-Pi dopolnil komaj tri leta, zato je imela mati pomembno vlogo pri vzgoji otrok. Kasneje je nanj vplival tudi dedek William Smyth, ki je v fantu vzbudil veselje do pustolovščin in narave, odgrinjal pa mu je tudi umazano odejo, s katero so Londončani zakrivali četrti bede, epidemij in obupa.
Bi-Pija je od nekdaj zanimalo mnogo stvari in vedno se je bil pripravljen naučiti kaj novega. Zelo rad je risal, pripravljal gledališke predstave, v katerih je tudi nastopal, pisal je igre in pesmi, igral na klavir in violino ter bil vratar šolske nogometne lige; njegova največja strast pa je bila potepanje po naravi.
Kar se tiče šolske prizadevnosti, Bi-Pi ni sodil med izjemno skrbne, vestne in marljive učence. Občasno si je rad dovolil kakšno nagajivost in tako se je nekoč učitelju skril na drevo ali pa zaspal med uro francoščine.
Po končani gimnaziji se je vpisal na šolo za britanske častnike. Ker je bil izvrsten in navdušen jahalec, se je odločil za konjenico. Kot konjeniški podporočnik je odpotoval v Indijo, ki je takrat bila angleška kolonija. V Indiji se je zelo izkazal in si za lov na divje svinje s kopjem na konju prislužil visoko indijsko odlikovanje, imenovano pokal Kadir.
Zatem je Bi-Pi služil še v Afganistanu, Dalmaciji in na Malti. Zelo hitro je napredoval v stotnika in kmalu nato poslali v Južno Afriko, kjer se je od džungelskih staroselcev naučil novih načinov lova, stezosledstva, orientacije, pragozdnega zdravilstva in podobnih gozdnih veščin. Domorodci so mu zaradi poguma, spretnosti v ogledništvu in branju sledov nadeli ime Impesa, kar pomeni "Volk, ki nikoli ne spi".
Med bivanjem v Indiji in Afriki je svoje izkušnje o življenju v naravi opisal v knjigi Aids to Scouting (Napotki za ogledništvo). Raznolika in razgibana vojaška kariera je Bi-Pija iz Afrike vodila zopet nazaj v Indijo, kjer je kot poveljnik prevzel vodstvo konjeniške divizije in kjer je tudi zaslovel s posebnimi metodami urjenja izvidnikov. Šele od tu je lahko poslal rokopis dela Napotki za ogledništvo založniku v Anglijo, kjer je knjiga leta 1899 izšla in doživela nepričakovan uspeh.
Oktobra istega leta je v Južni Afriki izbruhnila vojna z Buri in Bi-Pi je bil poslan za poveljnika mesteca Mafeking, ki ga je uspešno branil in si s tem prislužil sloves narodnega heroja. Ta vojni dogodek je imel na Bi-Pija pomemben vpliv. Mafeking je namreč moral ubraniti pred obleganjem skoraj desetkrat močnejše vojske sovražnikov, zato se je za pomoč obrnil tudi mestne prebivalce; možje so postali vojaki, žene so skrbele za hrano in ranjence, mladi pa so opravljali manj zahtevne naloge, kot so oskrba ranjencev, prenašanje sporočil in ogledništvo. S pomočjo meščanov in mladine je Bi-Pi uspel mesto držati v angleški oblasti celih 217 dni, dokler ga ni naposled prišel osvobodit oddelek britanske konjenice. Bi-Pi je spoznal, da so bili fantje zelo sposobni, če jim je zaupal in pustil proste roke pri iznajdljivih rešitvah. V tistem času je namreč vladalo prepričanje, da je potrebno fantom in dekletom predpisati vsak njihov gib. Še dve leti je Bi-Pi ostal v Mafekingu, kjer je pomagal graditi, kar je bilo uničeno v vojni, nato pa se je vrnil v Anglijo, kjer je presenečeno ugotovil, da je njegova knjiga Napotki za ogledništvo postala uspešnica med mladimi, čeprav je bila namenjena vojaški rabi. Bi-Pi se je odločil, da napiše primerno knjigo tudi za mladino.
Da bi si nabral še nekaj osebnih izkušenj, se je poleti leta 1907 skupaj z dvaindvajsetimi fanti različnih družbenih slojev odpravil na taborjenje na otoček Brownsea v Rokavskem prelivu in napisal knjigo o skavtstvu. Ta poskusni tabor velja za prvi skavtski tabor in za začetek skavtstva.
Kmalu nato je Bi-Pi temeljiteje razdelal navodila za skavtstvo in jih še istega leta izdal v knjigi Scouting for Boys (Skavtstvo za fante, ki je pri nas prvič izšla pod naslovom Skavt), kjer je mlade bralce spodbujal, naj se združijo v majhne skupine, pišejo dnevnik, naredijo častne prisege in naj bodo vedno pripravljeni pomagati ter naj vsak dan v ta namen opravijo vsaj eno dobro delo.
Pri načelih, ki jih je uveljavljal tudi v številnih poznejših delih, je Bi-Pi pomembno mesto določil tudi duhovnosti. Mladim je za zgled postavil starodavne viteze, ki so bili globoko verni, Boga pa so častili tako v cerkvah kot v naravi.
Skavtstvo se je začelo zelo hitro širiti in ob koncu leta 1908 se je na skavtskem seznamu nahajalo že 60 000 imen. Že istega leta so Bi-Pija na dopustu v Čilu na veliko začudenje pozdravili tamkajšnji skavti. Leta 1910 je gibanje postalo tako obsežno, da je Bi-Pi moral pustiti vojsko in se posvetiti le skavtstvu.
Leta 1909 so se prvič pojavila tudi dekleta - skavtinje, ki so si nadele ime vodnice. Tri leta kasneje je Bi-Pi svojo uspešnico Skavtstvo za fante s pomočjo svoje sestre Agnes predelal v dekliško različico z naslovom Priročnik za vodnice. Istega leta je bilo ustanovljeno tudi Vodniško združenje (Girl Guides Association), ki ga je vodila njegova sestra Agnes, in se je 16 let kasneje preimenovalo v WAGGGS (World Association of Girl Guides and Girl Scouts).
Svečano pa je bilo, ko se je vsem velikim svetovnim dogodkom priključil še eden, in sicer svetovni jamboree, ki je bil prvič organiziran v Londonu leta 1920. Jamboreeja se je udeležilo približno 8000 skavtov iz 27 držav, Bi-Pi pa je bil izbran za svetovnega voditelja skavtov. Prvi jamboreeji so potekali v Londonu, peti jamboree leta 1934 pa je bil na Nizozemskem. Po tem se je Bi-Pi z ženo Olave umaknil v Kenijo, kjer je 8. januarja 1941 za vedno zatisnil oči. Njegova poslednja želja je bila, da se po vojni organizira jamboree v znak miru in sprave med narodi.
Bi-Pi je postal velik mož v kraljevski Angliji in kralj Jurij V. mu je podaril naslov Lord of Gillwell, po parku blizu Londona, ki je postal središče izobraževanja voditeljev. Njegova žena Olave je bila leto za tem proglašena za Chief Guide of the World (načelnico skavtinj). Bi-Pi je za seboj pustil bogato skavtsko zapuščino, ki jo lahko strnemo z njegovimi besedami:
"Skavtstvo je igra za otroke, ki jo vodijo otroci,
v kateri večji bratje lahko mlajšim dajejo vedro okolje,
ko jih opogumljajo k zdravim dejavnostim,
ki jim bodo pomagale razviti njihovo rodoljubje.
Najmočnejša privlačnost skavtstva je proučevanje narave in znanosti gozdov.
Ukvarja se z osebo, ne z množico,
in tako goji umske, telesne in moralne darove.
Namen skavtske vzgoje je, da izboljša kakovost naših bodočih državljanov,
posebej kar zadeva značaj in zdravje,
da zamenja sebičnost s služenjem
in da napravi vsakega mladega dejavnega za služenje skupnosti."