Skavtstvo pred ZSKSS
V Sloveniji se je skavtstvo uradno začelo 22. oktobra 1922, ko je skupina devetih fantov po zgledu čeških, poljskih in srbskih skavtov ustanovila svojo skavtsko skupino. Leto kasneje je bila v Ljubljani ustanovljena župa skavtov, ki se je čez nekaj let preimenovala v Dravsko skavtsko skupino in je bila tedaj vključena v jugoslovansko organizacijo (Savez izvidnika i planinki oziroma kasneje preimenovana v Savez skauta Kraljevine Jugoslavije). Še pred prvim taborom 1923 je v Kamniški Bistrici nastala tudi skupina skavtinj. Organizacija je bila v tistem času enotna, čeprav so bili enote in tabori ločeni na ženske in moške. Prvi župni starešina je bil prof. Pavel Kunaver.
Skavtska organizacija je vzgajala v krščanskem duhu in je bila politično nevezana. Kot drugje po svetu je tudi v Sloveniji gibaje dobilo širše razsežnosti, tako da so začeli nastajati prvi stegi. V Ljubljani so se oblikovali kar trije, nato pa še po en steg v Mariboru, Celju, Kamniku, Kranju, Domžalah, na Ptuju, v Rimskih Toplicah, Tržiču, na Prevaljah, v Črni pri Prevaljah, Litiji, Rogatcu in Novem mestu.
Skavtska organizacija je bila leta 1941 zaradi vojne razpuščena, imetje pa so izročili Rdečemu križu Slovenije; njihov arhiv pa je bil skoraj v celoti uničen.
Po koncu druge svetovne vojne so na 11. skavtski konferenci sklenili, da pri Svetovnem skavtskem redu ustanovijo posebne oddelke, v katere naj se prijavijo skupine po taboriščih. Take skupine so nastajale tudi med Slovenci v avstrijskih in italijanskih taboriščih. Z mednarodno organizacijo za begunce so skrbeli za pomoč posameznim skupinam z opremo, tečaji, tiskom in dodatno hrano za tabore.
Prva skupina slovenskih taboriščnih skavtov je v Avstriji nastala avgusta 1945 v Lienzu, nato še v Špitalu in Liechtensteinu. Leta 1947 so zaradi preseljevanja in notranjih taboriščnih težav skavti prenehali z delovanjem. Leta 1948 so se člani nekaterih taboriščnih skupin izselili v Argentino in tam ustanovili Slovensko skavtsko organizacijo, ki je delovala samostojno ter bila vključena v argentinsko državno skavtsko zvezo. Slovenske skavtske skupine so delovale tudi v Kanadi; prva skupina je nastala v Torontu leta 1962.
Slovensko skavtstvo se je razvijalo tudi v zamejstvu, kjer sta nastali dve organizaciji. V Avstriji Slovenski koroški skavti in skavtinje ter v Italiji Slovenska zamejska skavtska organizacija (SZSO).
Koroška organizacija je bila ustanovljena 1959 v Celovcu, v Italiji pa leta 1976, ko so sta se združili organizaciji Slovenski tržaški skavti in skavtinje (STS) ter Slovenski goriški skavti in skavtinje (SGS). Z goriškimi skavti se je povezal tudi Peter Lovšin, ki je začetnik slovenskega skavtstva, kakršnega poznamo danes.
Začetki ZSKSS
Slovensko skavtstvo v današnji obliki se je začelo leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani Peter Lovšin oblikoval vod Divjega goloba. Peter se je povezal s skavti iz Gorice v Italiji, se udeležil njihovega tabora in leta 1986 izrekel skavtsko obljubo. Počasi je skavtstvo zaobjelo tudi mlade iz drugih krajev. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), istega leta pa je potekal tudi prvi tabor v Žirovnici. Že pred tem so bili s pomočjo članov Slovenske zamejske skavtske organizacije navezani stiki z Združenjem italijanskih katoliških skavtinj in skavtov (AGESCI), ki je odigralo pomembno vlogo pri nastanku ZSKSS.
Poleg ZSKSS v Sloveniji obstajata še dve skavtski organizaciji, in sicer od leta 2000 odrasli skavti (ZBOKS) in Zveza tabornikov Slovenije (ZTS), ki je nastala leta 1951. Taborniki so člani WOSM-a (World Organisation of Scout Movement), skavti pa smo od leta 1999 polnopravni člani WAGGGS-a (World Association of Girl Guides and Girl Scouts).
Člane drugih skavtskih organizacij s celega sveta lahko srečamo na raznih svetovnih, celinskih, državnih, regijskih in drugih srečanjih. Taka srečanja se imenujejo npr. Jamboree, Moot, Caldeirada … Takšna srečanja so največkrat namenjena skavtinjam in skavtom različnih starosti.