V nedeljo, 19. julija zvečer, so bili ptujski klanovci v polni pripravljenosti za poletni tabor. Vendar smo po ogledu drugega dela filma o Pavlovem potovanju v Damask, še zadnjo noč uživali v udobju domačih postelj. Tako nas je naslednji dan po kosilu vlak odpeljal v Mursko Soboto, kjer se je začelo tudi naše potovanje po Prekmurju - od Pertoče do Grada, preko Kančevcev in Dobrovnika nazaj do Murske Sobote. Na poti nas je ves čas spremljal sv. Pavel. Vsak dan znova smo spoznavali svoje meje zmogljivosti, se učili vodenja, poslušanja in opazovanja. Vreme nam z vročino ni ravno prizanašalo, zato so se pridno praznile tudi naše zaloge pitne vode, ki pa smo jih polnili pri izredno gostoljubnih domačinih.
S prepotenimi majicami, žulji na nogah, utrujeni in z velikim ponosom, da smo zmogli, smo v petek, 24. julija srečni zapustili naš začetni oziroma končni kraj, Mursko Soboto. Oziroma naš Damask.
Jakob:
Začelo se je že v nedeljo. Zvečer smo si ogledali film o sv. Pavlu in spoznali, da gremo na pot samo štirje klanovci. Ampak to nas ni vrglo iz tira. Tema tabora je bila "S Pavlom od Rima do Damaska", mi pa smo šli samo od Murske Sobote do Murske Sobote. Prvi dan smo si prihranili nekaj poti z avtobusom, seveda pa ni šlo brez saldoleda. Prespali smo v Pertoči, kjer imajo mozaik in prijaznega župnika, ki nam je dal papriko in paradajz. Voditelji so se odločili, da bo vsak dan en izmed klanovcev šef in bo vodil pot in ostale stvari. Drugi dan nas je čakal sprehod proti Gradu, kjer smo si najprej nabavili stvari in izvrstno skuhali hrano. Zvečer smo si tudi ogledali grad in kačo. V gradu imajo tudi traktor. In že smo naslednji dan mahali proti Kančevcem, saj smo tam pričakovali tuš. In res je bil tam. Pot je bila zahtevna, zato brez navigacije ni šlo. Od veselja, da smo prišli v Kančevce smo zaigrali še košarko, nato pa smo se najedli. Po kraljevsko najedli. Spali smo pa celo v sobi s klimo in na blazinah. Po kraljevsko. Naslednji dan nas je čakala pot proti Dobrovniku. Srečali smo tudi študentsko delavno brigado. Žal pa Bukovniško jezero ni blo užitno. V Dobrovniku je župnik vestno kosil travo, otroci so meli oratorij, mi pa smo jedli v orkanskem vetru. Imeli smo sproščeno popoldne ob radiju Slon in Sadež. Zvečer smo celo peli. Zgodaj zjutraj naslednji dan smo šli proti Murski Soboti in to kar ob avtocesti. Tam smo se malu umili in si povedali, kaj smo si meli za povedat, potem pa smo še imeli mašo. Šli smo še dobro jest in nato zadovoljni domov. Slike so na Facebooku.
Zbirka šal:
Se pogovarjajo na teniškem igrišču:
"Čuj, si vido kaj Danija?"
"Kerega Danija?"
"Tistega, ki zna ta dobro žogice pobirat."
"Ne, že dolgo ga nisem videl, baje je šo trenirat v Prekmurje."
Simon nosi gojzare od Neli. Na neki pavzi zgleda, da je privezan samo še en gojzar. Neli mirno in počasi reče: "Simon, kaj si ti moj gojzar zgubo?" Mi pa ga vsi živčni iščemo.
Simon spi in naenkrat reče: "Buuu"
Žan si poje pesem, ki jo sliši po radiu pred kosilom, Dani pa mu reče: "Nehaj Žan, jaz bi še rad jel danes."
Jakob v trgovini razlega, da je razlika med mlekom v hladilniku in na polici. Neli in Žan pa ne verjameta.
Simon:
Letos smo se odpravili na potovalni tabor po Prekmurju. Kot že tradicionalno natančne poti nismo poznali, ampak smo jo odkrivali vsak dan po koščkih. Pot je bila lepa in vroča. Posebnost letošnjega tabora je bila, da je bil vsak dan nekdo izmed nas, klanovcev, vodja. Ta je načrtoval pot za tisti dan (postanki, izbira poti, ..), poskrbeti je moral tudi za vse obroke (nabava, priprava) ter tudi vključevanje duhvnosti, ki jo je vodil br. Milan. Cel teden je bilo vroče, tako da bi lahko spali tudi zunaj, vendar smo vsak večer prenočili po župniščih, kjer so nas velikodušno sprejeli. Prvo noč smo prespali v Pertoči, kjer imajo Rupnikov mozaik. Pri jutranji maši nam je tamkajšni župnik razložil njegov pomen, po maši pa ga nam je pobližje razkazal. Skozi celotno pot nas so naspremljali plakati z vabilom na gasilsko veselico z Lidijo Bačić. Čeprav je bil prost vstop se prireditve nismo udeležili in to iskreno obžalujemo. Pot nas je vodila tudi mimo rotunde, ki pa si je nismo ogledali. Smo pa si ogledali grad Grad v kraju Grad, a le od zunaj, in sicer ker so nam ga pred nosom zaprli.
Veliko je bilo tudi smeha, predvsem na račun teniških žogic. Vendar na moje začudenje Daniju šale niso bile smešne, pa čeprav je v rosnih letih treniral pobiranje le-teh in bi torej moral biti sezanjen s šalami, ki se vrtijo v krogih tega prestižnega športa.
Neli:
Letošnji tabor je bil zame prav poseben, saj je bil to moj prvi potovalni tabor. Imela sem kar nekaj pomislekov, kako bom zmogla vse napore na poti, vendar sem z vsakim prehojenim kilometrom spoznala, da se z vztrajnostjo lahko daleč pride. V prijetni skavtski družbi sem hitro pozabila na vse težave, saj so se med nami spletle prijateljske vezi. Napore smo si olajšali s pesmijo, pred vročino pa smo se skrili v hladno senco. Na naši poti pa seveda nismo pozabili na Jezusa, k njemu nas je vodil Sv. Pavel, ki smo ga povabili s seboj na pot. Z njim smo spoznavali pomembne vrednote za naše življenje, in sicer vero, pravičnost, srčnost, potrpežljivost, vztrajnost in ljubezen do bližnjega. Kot majhna skupinica smo se ob vsakodnevnih preizkušnjah krepili v teh vrednotah za svet. Vsak izmed nas je bil en dan vodja poti. Voditelji so me določili za vodjo poti od Gradu do Kančevcev. »Brez panike, kar bo pa bo,« sem si rekla, saj pot ni bila lahka. In res, vse je teklo kot po maslu, srečno smo prispeli na cilj in na poti premagali vse ovire. Ta dan pa je bil še prav poseben, ker smo imeli mašo, ki je trajala celi dan od jutra in vse do večera. Prav vesela sem, da sem dobila tako pomembno nalogo saj sem z njo veliko pridobila, in sicer voditeljske sposobnosti, zaupanje vase in zaupanje cele skupine, odločnost, preudarnost, orientacijske spretnosti in še bi lahko naštevali. Navkljub vsem pridobljenim žuljem, mi bo ta tabor ostal v lepem spominu in se bom vedno s ponosom spominjala, kako sem premagala svoje dvome in si dokazala, da jaz to zmorem. Tega sama nikoli nebi zmogla, zato sem še posebej hvaležna opori naših voditeljev Urške & Danija, duhovni podpori brata Milana in iskrenemu prijateljstvu skavtskih bratov.