S krdelom smo se letos odpravili na tabor v Strunjansko džunglo, kjer so nas zajeli pirati, ki so nas prisili, da smo se jim pridružili (ko imaš na izbiro, da te pojejo krokodili, ali pa postaneš pirat, se kaj hitro odločiš). Piratsko življenje nam ni delalo težav, še posebej, ko smo si izdelali vsak svojo naglavno ruto, prevezo za oko (saj nikoli ne veš, kdaj ti pride prav), našo skrinjo začeli polniti z zakladi, sestavili himno in izdelovali zastavo. Ni nam bilo hudega, saj smo imeli svojo lastno zalogo ruma, kuhanje pa nam tudi ni delalo prevelikih težav (če kdo ne zna naredit pica kruhkov ali pa domačih njokov, mu z veseljem pomagamo). Ker smo bili v bližini morja, smo se kot pravi pirati nastavljali soncu in čofotali v morju. Seveda čofotanje ni bilo kar tako. V vodi smo se urili za dogodivščine, ki so nas čakale v naslednjih dneh. Vsak večer smo dodajali v našo skrinjo nove in nove zaklade, ki smo jih odkrivali s pomočjo Svetega pisma (ja, tudi pirati kdaj pa kdaj vzamemo v roke to veličastno knjigo).
Najhuje je bilo v soboto, ko nam je Jan Strun sporočil, da nam je odnesel zaklad. In res ga več ni bilo... Iskali smo ga, pa ga nismo našli. Jan Strun nam je v pismu zaupal, kje nas čakajo zemljevid, ki nas bo vodil do zaklada. Uh...je bilo naporno najt samo zemljevid, kaj šele razvozlat zemljevid, četudi smo se v petek učili risat zemljevide in smo odkrivali kako se jih bere. Res ni bilo lahko, še posebej, ker je zaklad skril na drevo. Ampak s skupnimi močmi smo zmogli. Našli smo naš zaklad.
Petje, ustvarjanje, učenje, plavanje, smeh, tek, skakanje...vse to in še več nas je spremljalo na našem letošnjem taboru.
...in bilo je dobro.